Kako verjetna je teorija o vzporednih vesoljih?

Znanstveno-fantastični filmi, knjige in stripi pogosto omenjajo vzporedna vesolja – “parallel universes” ali “multiverse”. Gre za izraze istega pomena, katerim je skupno to, da so plod vsem poznane teorije o vzporednih vesoljih, ki jo je manj ali bolj samostojno postavilo že precejšnje število priznanih raziskovalcev. Kaj pa so sploh vzporedna vesolja in kako verjetno je, da tudi sami živimo v enem izmed njih?

Obstaja večje število teorij, ki podpirajo idejo o vzporednih vesoljih, celo do večjih razsežnosti kot je to prikazano v priljubljenih serijah in celovečercih. Kljub mnogim računskim dokazom o njihovem obstoju pa teorija o vzporednih vesoljih še vedno ostaja stvar burnih debat, ki nimajo ultimativnega zaključka.

Naše vesolje je nepredstavljivo veliko. Bilijoni, biljarde ali raje kar trilijoni galaksij se vrtijo v našem vesolju in prav vsaka izmed njih je sestavljena iz bilijonov zvezd, planetov in drugih naravnih vesoljskih teles. Nekateri znanstveniki so celo uspeli sestaviti matematične modele vesolja, ki pravijo, da bi bil premer našega vesolja lahko kar neverjetnih 7 biljard svetlobnih let, spet drugi pa pravijo, da se ga preprosto ne da nikakor izračunati, saj je neskončno in se širi s svetlobno hitrostjo.

Sedaj pa pridemo do točke, ko se vprašamo: “Ali je to res vse, kar obstaja zunaj?” Tukaj pa vskoči priljubljena teorija o vzporednih vesoljih, ki pravi, da mogoče samo živimo v eni izmed neskočnih verzij naših življenj. To se seveda sliši naravnost absurdno in vzeto iz nekega filma, a prav zares teorijo tudi podpira mnogo raziskav. Skupna točka vsem je, da naj bi vzporedna vesolja odražala sliko našega lastnega, ne glede na njihovo oddaljenost in morebitna drugačna fizikalna pravila.

Vzporedna vesolja seveda, kot vse drugo, izvirajo iz največjih znanstvenih konceptov vseh časov, kot so teorija Velikega poka, teorija strun in kvantna mehanika.

Teorija velikega poka, večno raztezanje in vzporedna vesolja

Okrog 13,7 milijarde let nazaj naj bi bilo vse, kar poznamo danes, združeno v neskončno majhni singularni točki. Teorija Velikega poka pravi, da je v nekem trenutku ta neskončna masa v tako majhnem volumnu implodirala sama vse in zgodil se je Veliki pok – vesolje kot ga poznamo danes se je razširilo na neskončno večji volumen hitreje od hitrosti svetlobe. Temu procesu pravimo kozmična inflacija. Ko se je širjenje upočasnjevalo, smo prvič videli zametke snovi in sevanja ter formacijo atomov, molekul, zvezd in galaksij, ki so se razkropile po vsem prostoru, ki je bil na voljo.

Prav pojav kozmične inflacije pa je bil tisti, ki je znanstvenikom dal misliti, da je teorija vzporednih vesolj sploh mogoča. Hitrost širjenja vesolja se namreč ni upočasnjevala enako v vse smeri. Danes lahko zaznamo vesolje do 13,8 milijarde let nazaj, teorije pa pravijo, da se inflacija še vedno dogaja, vendar na območjih, ki jih ne moremo zaznati – temu pravimo neskončna ali večna kozmična inflacija. V slednji teoriji pa obstaja tudi trditev, ki pravi, da se pri koncu inflacije v nekem prostoru, ustvari nov “vesoljni mehurček” oziroma novo lokalno vesolje. O tej teoriji je veliko govoril ameriški fizik Alexander Vilenkin z Univerze v Massachusettsu.

Ta lokalna vesolja ne morejo priti v kontakt z drugimi lokalnimi vesolji, saj se širijo v neskončnost, neodvisno od drugih lokalnih vesolj. Tudi, če bi poskusili potovati do meje vesolja – to si lahko predstavljamo kot steno našega mehurčka, to preprosto ni izvedljivo, saj se vesolje širi hitreje kot je hitrost svetlobe in rob bi se nam za vedno izmikal iz dosega.

Če pa vseeno predpostavimo, da bi lahko dosegli rob mehurčka in pripotovali do našega sosednjega vesolja, je vprašanje, ali bi takšen svet sploh razumeli. Teorija kozmične inflacije in teorija strun namreč pravita, da bi lahko v takšnem, sosednjem vesolju, veljali povsem drugačni fizikalni pogoji kot jih poznamo in s tem bi bil obstoj naše rase nemogoč.

Če teorijo vzporednih vesolj vzamemo kot pravilno, lahko to pojasni marsikaj. Recimo naravne zakonitosti, ki so potrebne, da se na nekem območju razvije življenje. Te naravni mehanizmi so izjemno komplicirani in še danes ne razumemo povsem, kako delujejo vsi sistemi v telesu živih bitij. Vzporedna vesolja lahko tako sama po sebi ponudijo naravi nešteto možnosti, da se ustvarijo točno takšni pogoji kot jih življenje potrebuje. Ravno zato pa tudi ne izključujemo možnosti, da v katerem od vzporednih vesolj obstaja življenje, ki se je razvilo podobno kot v našem vesolju. Da pa bi se s temi bitji kdaj dejansko srečali pa je malo verjetno, saj se dobesedno vsak trenutek od njih bolj in bolj oddaljujemo.

Kvantna mehanika in vzporedna vesolja

Nekateri raziskovalci so razvili svoje teorije o vzporednih vesolij na podlagi kvantne mehanike – matematične formulacije subatomskih delcev. V kvantni mehaniki ima lahko takšen delec v istem trenutku več povsem različnih stanj, od katerih so vsa enako verjetna. Matematično bi to lahko popisali z neko obliko valovne funkcije. Če sedaj opazujemo to funkcijo in se osredotočimo samo na eno od stanj, ki so mogoča, bo rezultat funkcije ena sama realnost oz. ena sama možnost končnega stanja. To pomeni, da je izmed nešteto možnost različnih končnih stanj prevladalo eno samo in sicer z enako verjetnostjo kot bi druga. Postopek lahko ponavljamo in tako razvijamo možnosti končnih stanj, ki lahko nastanejo.

Sedaj vidimo, kako se teorija povezuje z vzporednimi vesolji – vsako od teh vesolj je samo ena izmed neskončnih možnosti, ki se lahko enako verjetno zgodijo. To pomeni, da je naše vesolje in svet, ki ga poznamo, samo slučajna kombinacija pravilnih parametrov (za nastanek življenja), ki je bil zgolj ena od možnosti. Vse druge možnosti so se prav tako lahko uresničile, vendar z drugo hitrostjo, ob drugem času in izven meja naše zaznave.

Težava s kvantno mehaniko in vzporednimi vesolji pa je očitna. Teorija dokazuje, da so vzporedna vesolja zagotovo lahko mogoča, vendar hkrati sporoča, da tudi, če so, je za nas nemogoče, da jih najdemo ali dokažemo njihov obstoj. Takšna vesolja iz našega vidika ne obstajajo – jih preprosto ni v naši realnosti. Obstajajo pa lahko povsod drugje, kjer naša realnost ne obstaja. To pomeni, da je narava tam ubrala tisto možnost, ki nas izključuje in postavlja neke povsem drugačne parametre zakonov.

Takšne teorije so zato lahko izjemno problematične, saj jih verjetno nikoli ne bomo mogli dokazati ali ovržti na podlagi dokazov, ki niso povsem matematično teoretični.

Neskončno prostora, neskončno vesolij?

Spet drugi fiziki verjamejo v enostavnejšo teorijo, ki enako podpira vzporedna vesolja. Gre za preprosto predpostavko, ki izhaja iz nam znanih naravnih zakonov. Vsi smo že slišali za naravne vzorce, zakonitosti, ki se pojavljajo v vseh strukturah. Urejenost delcev v atomih, molekulah, organizmih, elementih in navsezadnje tudi na nivoju galaksij je na nek način podobna, če ne skoraj identična. Logika narave za povezovanje snovi se torej ponavlja.

Teorija pravi, da tako kot narava svoje vzorce ponavlja na manjših skalah, jih gotovo mora tudi na največjih. In največja sploh možna skala je vesolje samo. Ob neskončnem širjenju prostora se torej formirajo novi gradniki vesolja in oblikujejo v končno strukturo. Ker je takšen vzorec in število gradnikov končno določeno, narava na neki točki ta vzorec ponovi. Širjenje prejšnjega vesolja se zaključi in nastajati začne novo, vzporedno vesolje, ki je po strukturi podobno kot vsa prejšnja.

Seveda si tudi te teorije ni enostavno predstavljati. Zamislite si lahko molekulo vode – ta vsebuje dva vodikova atoma in enega kisikovega. Ko se te trije atomi najdejo in povežejo (ob pravih pogojih) nastane ena molekula vode. Takšna molekula zaradi naravnih zakonov ne more imeti več ali manj atomov vodika ter kisika. Približno enako pa narava formira vesolja, le da so na takšni skali našim atomom v vodi enakovredne kar celotne galaksije v vesolju.

Argumenti za vzporedna vesolja

• Kozmična inflacija – Naše vesolje se širi s hitrostjo večjo od svetlobe že milijarde let, vendar sklepamo, da ta širitev ni enako hitra v vse smeri. To bi takoj pomenilo, da so se določeni deli vesolja oblikovali po svoje, glede na pogoje, ki so jim bili dan,i kar pomeni obstoj nekakšnih vzporednih vesolij.
• Matematične konstante – Naravne zakonitosti so do potankosti določene (primer z molekulo vode) in skoraj neverjetno naključje bi bilo, da je narava v samo eni možnosti uspela razviti vse mehanizme in pogoje za nastanek življenja. Veliko bolj verjetna je možnost, da smo samo eden izmed neštetih poskusov, kjer je narava konstante pogojev nastavila na prave vrednosti.
• Opazovanje vesolja – Od samega začetka naše civilizacije se ukvarjamo z vprašanjem kaj nas čaka za mejo našega vesolja. Morda nikoli ne bomo vedeli, ampak širjenje v neskončnost bi lahko pojasnilo, zakaj je mejo tako težko določiti in posledično lažje sprejeti možnost vzporednih vesolij.

Argumenti proti vzporednim vesoljem

• Dokazljivost – Naštetih teorij zaenkrat ne moremo preveriti na noben znan način. Preprosto ne vemo ali teorije sploh držijo, če da, katera je pravilna. Enako težko jih dokažemo kot ovržemo in trenutno kaže, da bomo v dvomih še zelo dolgo časa, saj naša tehnologija ni dovolj napredna za raziskovanje vesoljnih pojavov na takšni skali.
• Nepomembnost – Nekateri znanstveniki trdijo, da so najpreprostejše ideje najboljše. Tudi če bi dokazali obstoj vzporednih vesolj, s tem ne bi rešili nobenih paradoksov ali praktičnih problemov iz naših življenj. Govorimo o nepomembnosti obstoja vzporednih vesolij – takšen dokaz bi namreč prinesel več preglavic kot prednosti.
• Pomanjkanje dokazov – Dodatno k prvi točki na seznamu argumentov proti vzporednim vesoljem pa ni samo težava z dokazljivostjo, ampak tudi s samimi dokazi. Trenutne teorije slonijo na matematičnih predpostavkah in so zgolj ideja. Za najmanjšo možnost dokazljivosti, da nekaj obstaja pa moramo predhodno imeti vsaj en bolj oprijemljiv dokaz, kako začeti preverjanje obstoja vzporednih vesolj.

Malo težje kot pravljica za lahko noč, a vendar se nam je uspelo prebiti čez znanstvene teorije, ki so za nekatere naravnost absurdne, za druge, recimo producente fantastičnih filmov pa črpališče idej za naslednjo veliko filmsko uspešnico. Ali vzporedna vesolja obstajajo ali ne, bodo mogoče dokazali naši nasledniki, morda pa tudi ne. Dejstvo je, da so to pojavi na največji skali opazovanja, ki si jo težko sploh zamislimo, ravno zato pa tudi, če vzporedna vesolja zares obstajajo, zelo verjetno ne morejo vplivati na naša življenja. Prav tako pa bi bilo tehnologijo za potovanje med vzporednimi vesolji nemogoče razviti s trenutno znanimi materiali, ki jih imamo na voljo. Sklepamo, da bo preteklo še kar nekaj časa preden nas obiščejo verzije ljudi iz drugih realnosti ali pa mi njih. Do takrat pa so vzporedna vesolja samo teorija, ki bo burila duhove še stoletja.