Starlink in Neuralink

Ekscentrični milijarder Elon Musk je najverjetneje najbolj poznan predvsem zaradi podvigov v njegovih podjetjih Tesla in SpaceX. Zaradi konstantnega kljubovanja vsem silam na trgu, podjetju vrednost konstantno raste. V letu 2019 je podjetje Tesla izdelalo 367.500 vozil, kar je v primerjavi s konkurenco na trgu precej skromna številka. Vendar kljub manjši proizvodnji znamko Tesla, večina postavlja ob bok največjim avtomobilističnim proizvajalcem.

Poleg podjetja Tesla tudi SpaceX še naprej niza dosežke predvsem kot prvo zasebno podjetje, ki mu je uspelo ponovno uporabiti svoje ‘booster’ rakete. Njihov cilj je znižanje stroškov vesoljskih poletov in kolonizacija Marsa, kar morda le nista tako nedosegljiva cilja.

Elona Muska lahko torej brez večjih težav označimo za serijskega podjetnika in vizionarja. Njegov prvi podjetniški podvig je bil PayPal, od takrat naprej je ustanovil precej različnih podjetij. V tem članku si bomo pobližje spoznali dve mlajši podjetji in sicer Starlink in Neuralink.

Starlink

Starlink je podjetje, ki trenutno deluje pod okriljem večjega SpaceX-a. Ta ima trenutno v nižji zemeljski orbiti 422 satelitov, od tega jih je 417 operativnih. Cilj podjetja je vzpostaviti okrog 12.000 takih satelitov, katerih namen je vzpostavitev internetne povezave preko satelitskega omrežja. 

Trenutna hrbtenica internetne povezave, ki povezuje različne kontinente, so podvodne internetne napeljave, ki zaenkrat še niso ogrožene s Starlinkovim sistemom satelitov. Starlinkova tehnologija temelji na uporabi laserjev. Ta naj bi v prihodnosti prešla na X-Ray elektromagnetno sevanje in nadalje še na uporabo gama žarkov za pošiljanje podatkov. Ti lahko teoretično vzpostavijo pretok 500 milijonov tera bitov na sekundo, kar je 500 milijonov-krat več, kolikor je zmožna trenutna tehnologija.

Zaenkrat obstaja kar nekaj tehničnih ovir, ki jih moral to podjetje še premagati. Težave se pojavijo z latenco, predvsem zaradi razdalje, ki jo morajo podatki prepotovati. Poleg tega težave predstavlja tudi vreme in atmosferski pojavi, ki ovirajo komunikacijo. Nekateri zato ne verjamejo v dolgoročno izvedljivost tega projekta, temveč vidijo to predvsem kot vabo za investiranje v podjetje SpaceX. Težave lahko nastanejo tudi pri astronomskih opazovanjih, saj ti sateliti letijo zelo nizko in jih je, zaradi odboja sončne svetlobe, moč videti s prostim očesom. To je vzrok za velik prispevek k svetlobnemu onesnaževanju, ki otežuje resne astronomske meritve in opazovanja.

Neuralink

Če so se vam ob Starlinku pojavili pomisleki, bodo ti verjetno pri Neuralinku še veliko večji. Neuralink je neurotehnološko podjetje, ki razvija možganske implantate. Ti implantati služijo komunikaciji med možgani in napravami ter se imenujejo možgansko-napravni vmesnik (Brain – machine interface). Implantati delujejo preko tankih 4 do 6 mikrometerskih elektrod, ki so vstavljene v ustrezna območja v možganih. To omogoča prebiranje in pisanje podatkov v možgane ali obratno. V laboratorijskih poskusih na miših jim je leta 2016 prvič uspelo prebrati podatke iz mišjih možganov.

Kratkoročni cilji podjetja so predvsem ozdravljenje raznih hudih možganskih obolenj. Na dolgi rok računajo, da bodo ti implantati služili kot podaljšek ali nadgradnja človeka, kar imenujemo  transhumanizem. V nadaljevanju je želja omogočiti komunikacijo z raznimi napravami ali zunanjimi software-ji, recimo spletnimi brskalniki. Dolgoročen cilj je ljudi povezati z umetno inteligenco, ki je po Muskovih besedah neizogibna in predstavlja eksistencialno grožnjo človeštvu, v kolikor bi bila ta izvedena brez ustreznega nadzora.

Trenutne tehnične oziroma zdravstvene težave implantatov so povezane z obstojem tankih elektrod v možganih. Z vstavitvijo se lahko hitro spremeni kemijska sestava v okolici elektrod in jih zato poškoduje. Podobno se ob implantaciji okrog elektrod začnejo oblikovati brazgotine, ki ovirajo komunikacijo z elektrodami. V tem primeru ali pa v primeru, da se elektrode polomijo, jih trenutno ni mogoče odstraniti iz možganov. Verjetno pa je največja težava, da so trenutne elektrode prevelike, da bi te lahko prebirale signale s posameznih nevronov, ampak lahko to počnejo le iz gruče le-teh. Navedeno težavo se da rešiti algoritmično, vendar je to procesorsko zelo neučinkovita rešitev, ki redko daje točne rezultate.