Zakaj ima februar samo 28 dni?
Razlog za to, da je februar krajši od vseh ostalih mesecev, najdemo v zgodovini merjenja časa in zapisovanja koledarskega leta.
Vsi vemo, da Zemlja potrebuje 365 dni in malo manj kot 6 ur, da obkroži Sonce. Tekom zgodovine je človek določil, da bo število dni v letu razdelil na 12 mesecev. Vendar ni bilo od vedno tako.
V prvih znanih koledarjih antičnega Rima je bilo samo 10 mesecev – Martius, Aprilis, Maius, Iunius, Quintilis, Sextilis, September, October, November in December. Koledar je bil zasnovan na podlagi kmetovanja, zato se je začel spomladi z marcem in končal 304 dni kasneje v decembru. Ker se pozimi na polju ni delalo, preostalih dni preprosto niso upoštevali v koledarju.
V letu 731 pred Kristusom se je Numa Pompilius, drugi rimski kralj, odločil, da bo koledar uravnal po luninih menah. V letu je 12 ciklov luninih men, zato je leto razdelil na 12 mesecev. Dodal je torej še Ianuarius in Februarius, tako da je leto po novem trajalo 355 dni.
Ker pa so Rimljani verjeli, da so soda števila nesrečna, so dolžine mesecev v Pompilijevem koledarju alternirale med 29 in 31 dni. Zaradi števila dni v letu je februarju ostalo le 28 dni. Zgodbe pa še zdaleč ni konec.
Ker je bil koledar prekratek, se je sčasoma to začelo poznati na letnih časih, ki se niso več lepo ujemali z meseci. Tako so se odločili, da bodo vsakih nekaj let koledarskemu letu pred marec dodali še mesec Mercedonius, ki je imel ali 27 ali 28 dni, s čimer so dobili leto dolgo 377 oz. 378 dni. Da pa so situacijo še bolj otežili, se je Mercedonius začel 24. februarja. Dodajanje tega meseca pa je bilo povsem naključno, kar je predstavljalo velike težave vsem, ki so živeli daleč od Rima, saj velikokrat niso niti izvedeli, da se je v koledar dodal nov mesec.
Na srečo je težave s koledarjem v precejšnji meri odpravil Julij Cezar, po katerem se tudi imenuje Julijanski koledar. To koledarsko leto je trajalo 365 dni. Teh dodatnih deset dni se je razporedilo med vse sode mesece, samo februarju je še vedno ostalo 29 dni. Ker tudi to ni bilo dovolj, se je vsake štiri leta februarju dodal še en dan. Hkrati se je še odločil, da po sebi poimenuje mesec Quintilis, ki nam je danes znan kot julij. Tako so januar, marec, maj, julij, september in november imeli po 31 dni, ostali meseci razen februarja pa po 30 dni.
Po Juliju Cezarju je na oblast prišel cesar Avgust ki v koledar ni posegal zaradi praktičnih razlogov, temveč zaradi svojega ega. Želel je namreč imeti mesec, ki bo poimenovan po njem, izbral pa si je mesec Sextilis, ki je takrat imel 30 dni, danes pa ga zato poznamo kot mesec avgust. Ni mu bilo všeč, da bi imel njegov mesec manj dni kot mesec Julija Cezarja, zato je preprosto vzel en dan februarju in ga dodal avgustu.
Ta koledar se je obdržal kar precej časa, vendar se je do 16. stoletja nabralo 10 odvečnih dni, saj Zemlja za krog okoli Sonca potrebuje ravno malo manj kot leto in 6 ur. Leta 1582 je zato papež Gregor XIII. vpeljal dodatno spremembo in sicer se vsako leto, ki je deljivo s 100, prestopno leto izpusti, razen če je leto deljivo s 400, potem se prestopno leto ohrani. Tako je recimo leto 1900 bilo prestopno, leto 2000 pa ne.
Ker pa to ni rešilo težav z odvečnimi 10 dnevi, so določili, da se v letu 1582 preskoči 10 dni. To so naredili v mesecu oktobru, ko je 4. oktobru sledil 15. oktober.
Danes je za natančnost koledarjev enostavneje skrbeti, saj si lahko pomagamo z računalniki, ki brez našega zavedanja koledarskemu letu dodajajo še prestopne sekunde.
