Računalniške igre v oblaku – ko strojna oprema ni več pomembna
Živimo v časih, ko se vse digitalne storitve selijo v oblak (angl. Cloud). Vsem dobro znane storitve v tem segmentu, ki obstajajo že vrsto let so predvsem oblačne storitve za shranjevanje kot OneDrive, Google Drive, iCloud, MEGA … Ideja teh sistemov je zelo preprosta – namesto, da podatke hranimo na lokalnem disku, ki ga poganja lokalni procesor naše strojne opreme, jih v našem imenu hranijo tehnološki velikani v svojih stežniških centrih, ki jih poganja najnaprednejša strojna oprema. V osnovi gre torej za storitev, ki nam omogoča, da za relativno nizko ceno dobimo “podaljšek” naše strojne opreme, v tem primeru prostora za shranjevanje. Prednosti pa seveda ni samo v dodatnem prostoru, ki ga zakupimo – nikoli več nas ne rabi skrbeti za vzdrževanje, izbris podatkov itd. Ideja je v osnovi odlična, največje ozko grlo pa je in verjetno tudi vedno bo, hitrost prenosa podatkov. Karkoli že imamo shranjeno v oblaku je pred uporabo najprej potrebno prenesti na računalnik. Tukaj nam proizvajalci ponujajo več možnosti, prenašanje “po naročilu” (prenos se začne šele, ko datoteko dejansko odpremo), “vedno na voljo” (datoteke na lokalnem disku in oblaku se ves čas sinhronizirajo), novejše verzije operacijskih sistemov pa celo pametno predvidevanje (računalnik beleži našo aktivnost in datoteke, ki jih veliko uporabljamo, samodejno prenese, da so na voljo takoj, potem pa spet pobriše, da prihranimo na lokalnem prostoru). Seveda za povprečne datoteke to danes ni več težava. Internetne hitrosti so tako visoke, da skoraj nikoli ne čakamo predolgo. Ta težava pa se toliko bolj odraža pri drugih oblačnih storitvah, ki jih danes ponujajo tehnološka podjetja.
Po uspehu oblačnih diskov, sploh pa z razvojem internetnih hitrosti, je računalništvo v oblaku doživelo razcvet. Aplikacije, ki so včasih delovale kot namizni programi, se selijo v oblak, razlogi pa so jasni. Urejevalniki dokumentov in preglednic so tako vedno posodobljeni, nikoli jih ne moremo pozabiti shraniti, na voljo so nam vedno in povsod, če le imamo internetno povezavo. Sledili so programi za CAD modeliranje, urejevalniki grafičnih vsebin (med najbolj znanimi je zagotovo Canva) in poslovni programi (računovodstvo, projektno vodenje, CRM in ERP sistemi), v oblaku pa lahko poganjamo tudi celotne operacijske sisteme. A vendar to še ni vse.
Danes bomo govorili o eni izmed najzahtevnejših (strojno gledano) digitalnih industrij, ki se prebijajo na trg oblačne ponudbe. To so računalniške igre. Sliši se smešno, a vendar le-te zahtevajo najboljšo strojno opremo, ki je na voljo končnim potrošnikom. Za dober računalnik za igranje iger bomo odšteli vsaj dvakrat do trikrat več od tistega, ki je namenjen samo za domačo ali poslovno uporabo, z redkimi izjemami kot sta CAD in ustvarjanje večpredstavnosti. Igralne konzole kot sta Playstation in XboX, so sicer cenejše, a nakup se redkokdaj splača, saj lahko takšno konzolo uporabljamo zgolj za igranje video iger (in še nekaj drugih malenkostim, ki niso zares vredne omembe). Razen tega vsako leto na trg prihajajo novi naslovi, ki zahtevajo še več računalniške moči, v zameno pa ponujajo višje resolucije in višje frekvence osveževanja (ponavadi gre predvsem za boljšo grafiko same igre). Sliši se super, a v resnici to pomeni kup težav. Nova igra takoj pomeni nov nakup in strošek, ki je ponavadi večji od 50 € po naslovu. Da bomo to igro sploh lahko igrali bomo verjetno potrebovali še nadgradnjo procesorja, grafične kartice ali pa katerih drugih notranjih komponent (razen, če smo se pripravljeni zadovoljiti z nizko ali srednjo kvaliteto grafike). Da bomo nove zmogljivosti sploh izkoristili, bomo mogoče potrebovali še nov zaslon, sistem ozvočenja itd. Skratka, igričarski hobi je danes vse prej kot poceni. Kot smo že namignili, obstaja druga alternativa.
“GAMING” V OBLAKU
Tako je, prav ste prebrali. Rešitev za zgoraj zapisane težave je zelo enostavna, omejeni pa smo predvsem s hitrostjo internetne povezave. A vendar, če ta za vas ni problem in ste navdušeni “gamer” boste cenili ponudbo tehnoloških velikanov in njihova prizadevanja za igričarstvo v oblaku. Danes je ponudba že precej široka in izbiramo lahko med mnogimi storitvami, ki ponujajo “gaming” v oblaku. Vse skupaj je precej podobno naročnini na video pretočne vsebine (Netflix, HBO Max, Amazon Prime…) – pri izbranem ponudniku sklenemo paket, v katerem največkrat dobimo že vključene naslove računalniških iger, hkrati pa nam ponudnik tudi zagotavlja strojno opremo za igranje. To pomeni, da se sama igra izvaja na njihovih strežnikih, prek internetne povezave pa prejemamo sliko igre, ki jo igramo. Vsakič, ko v igri izvedemo neko dejanje (premik, akcija, udarec nasprotnika ….), naš računalnik pošlje informacijo na strežnik z igro, tam se zadeva izvede, nazaj pa dobimo povratne informacije, ki jih sami vidimo kot dejansko izvedbo želenega dejanja v igri.
Sliši se enostavno, a v praksi tehnologija še ni stoodstotno izpopolnjena in zato so med ponudniki oblačnih igričarskih storitev velike razlike, med drugim v dejanski mehaniki igranja, napravah, ki jih podpirajo, in nenazadnje tudi med naslovi v njihovih zbirkah. Težava, ki si jo delijo vsi in tudi najbolj vpliva na uporabniško izkušnjo je latenca internetne povezave – govorimo o zakasnitvi, ki se zgodi od pritiska tipke pa do dejanske izvedbe dejanja v igri. K latenci prispevajo vse računalniške komponentne, stabilnost in hitrost internetne povezave. Hkrati ima velik vpliv tudi geografska razdalja med igralcem in strežnikom – če imamo nesrečno lokacijo bodo podatki pač potrebovali dlje časa, da pridejo do strežnika in nazaj. Vse naštete težave pri drugih pretočnih vsebinah niso tako izrazite, saj med gledanjem filma ponavadi ni zares pomembno, da se slika naloži v polni ločljivosti isto milisekundo, ko zaženemo film (in če tudi že kdaj “zašteka”, film ni povsem negledljiv). Če pa ste kdaj igrali računalniške igre, sploh takšne z več igralci, ki med seboj igrajo v realnem času, veste, da tukaj ni prostora za zamike v povezavi. Načeloma velja, da je za igranje še sprejemljiva latenca do 100 ms (desetinka sekunde). Kot primer lahko podamo matematični izračun, ki pravi, da bi pri povezavi iz Slovenije do Frankfurta lahko pričakovali latenco okrog 32 ms, do Londona pa že 60 ms. Ponudniki storitev težavo rešujejo z gradnjo novih podatkovnih centrov po celem svetu. S tem nižajo razdaljo do najbližjega strežnika, ki je uporabniku na voljo in s tem tudi latenco povezave. Obstajajo tudi druge zanimive tehnologije, kot je Googlov AI (angl. Artificial Inteligence) algoritem, ki deluje v ozadju igre, in poskuša predvidevati naslednjo potezo igralca. Če mu to uspe (kar je večino časa), se podatki o potezi pošljejo še pred igralčevim vnosom in latenca se občutno zmanjša. Seveda pa si slednjo tehnologijo lahko privoščijo res samo največji tehnološki velikani, ki imajo na voljo dovolj sredstev in strojne opreme za poganjanje takšnih algoritmov.
UPORABNIŠKA IZKUŠNJA IGRANJA V OBLAKU
Zadeva je relativno enostavna. Ko si ustvarimo račun pri izbranem ponudniku, potrebujemo zgolj še programsko okolje ponudnika, ki ga naložimo na računalnik PC, Mac, tablico ali telefon. Celotno zadevo je možno poganjati tudi na pametnem televizorju ali pa preko Chromecasta oz. FireTV-ja
– slednje je tudi najcenjejša opcija za poganjanje visokokakovostnih naslovov (potrebujemo zgolj televizor in naročnino).
Kar sicer ni problem v ZDA ali Veliki Britaniji (pa tudi ne v Avstriji, na Madžarskem ali v Nemčiji) pa je podprta regija. Trenutno ponudniki pretočnih igričarskih vsebin svojih storitev še ne ponujajo v Sloveniji, kot razlog pa navajajo prenizko latenco, da bi vsi naslovi v njihovih ponudbah delovali normalno ali bolje rečeno – sprejemljivo hitro. Temu se sicer lahko dokaj enostavno izgonemo z VPN povezavo v eno izmed podprtih regij, a sledi naslednja težava. Skoraj vsi ponudniki ob registraciji zahtevajo vnos kreditne kartice, ki ji preverijo izdajatelja in regijo. Na žalost kreditne kartice izdane v Sloveniji ne pridejo čez sistem preverjanja. Tretja stopnja je preverjanje fizičnega naslova naročnika – za razliko od večine drugih naročnin tukaj naš naslov in regijo dejansko preverjajo in četudi se temu uspemo nekako izogniti, se zaplete, ko želimo naročati nove naslove, igralne konzole, dodatke itd. Pod črto lahko potegnemo, da je uporabniška izkušnja postavitve načeloma enostavna, a zaenkrat ne v Sloveniji.
Predpostavimo, da ne živmo v Sloveniji ali pa da imamo sorodnike, v kateri izmed podprtih regij za pretočno igranje iger (naročnino sklenemo na njihovo ime). Naslednja težava, ki jo lahko odpravimo je hitrost internetne povezave. Večina ponudnikov že vnaprej pove, kakšne so zahtevane hitrosti za njihove naslove. Običajno se zahtevajo hitrosti od 10 Mb/s na spodnji meji pa na gor. Nižje internetne hitrosti tudi pomenijo, da ne bomo mogli izkoristiti polne ločljivosti igre (z 10 Mb/s bomo igre igrali v 720p na najnižjih nastavitvah ali pa sploh ne), zato večina ponudnikov priporoča hitrosti nad 20 Mb/s in kabelsko internetno povezavo. Glede na regijo pa so lahko te hitrosti še višje, če seveda ne želimo raznih zamikov v igri.
Sami naslovi (vseh ponudnikov) zajemajo večinoma fantazijske in akcijske igre, zelo malo pa je recimo dirkaških iger. To je verjetno spet povezano z zgodbo o latenci. Na splošno je ponudba iger bistveno manjša kot za lokalno poganjanje, razlog pa tiči predvsem v kvaliteti igre, ki jo vidi igralec. Ta je pač slabša kot na gaming PC računalnikih, vmes je veliko več povezav in stvari, ki gredo lahko med igranjem narobe. Še vedno pa najdemo kar nekaj svetovnih uspešnic v ponudbi, redno pa prihajajo tudi novi (ali stari v novi podobi) naslovi računalniških iger.
UPORABNIŠKA IZKUŠNJA IGRANJA V OBLAKU
Zadeva je relativno enostavna. Ko si ustvarimo račun pri izbranem ponudniku, potrebujemo zgolj še programsko okolje ponudnika, ki ga naložimo na računalnik PC, Mac, tablico ali telefon. Celotno zadevo je možno poganjati tudi na pametnem televizorju ali pa preko Chromecasta oz. FireTV-ja – slednje je tudi najcenjejša opcija za poganjanje visokokakovostnih naslovov (potrebujemo zgolj televizor in naročnino).
Kar sicer ni problem v ZDA ali Veliki Britaniji (pa tudi ne v Avstriji, na Madžarskem ali v Nemčiji) pa je podprta regija. Trenutno ponudniki pretočnih igričarskih vsebin svojih storitev še ne ponujajo v Sloveniji, kot razlog pa navajajo prenizko latenco, da bi vsi naslovi v njihovih ponudbah delovali normalno ali bolje rečeno – sprejemljivo hitro. Temu se sicer lahko dokaj enostavno izgonemo z VPN povezavo v eno izmed podprtih regij, a sledi naslednja težava. Skoraj vsi ponudniki ob registraciji zahtevajo vnos kreditne kartice, ki ji preverijo izdajatelja in regijo. Na žalost kreditne kartice izdane v Sloveniji ne pridejo čez sistem preverjanja. Tretja stopnja je preverjanje fizičnega naslova naročnika – za razliko od večine drugih naročnin tukaj naš naslov in regijo dejansko preverjajo in četudi se temu uspemo nekako izogniti, se zaplete, ko želimo naročati nove naslove, igralne konzole, dodatke itd. Pod črto lahko potegnemo, da je uporabniška izkušnja postavitve načeloma enostavna, a zaenkrat ne v Sloveniji.
Predpostavimo, da ne živmo v Sloveniji ali pa da imamo sorodnike, v kateri izmed podprtih regij za pretočno igranje iger (naročnino sklenemo na njihovo ime). Naslednja težava, ki jo lahko odpravimo je hitrost internetne povezave. Večina ponudnikov že vnaprej pove, kakšne so zahtevane hitrosti za njihove naslove. Običajno se zahtevajo hitrosti od 10 Mb/s na spodnji meji pa na gor. Nižje internetne hitrosti tudi pomenijo, da ne bomo mogli izkoristiti polne ločljivosti igre (z 10 Mb/s bomo igre igrali v 720p na najnižjih nastavitvah ali pa sploh ne), zato večina ponudnikov priporoča hitrosti nad 20 Mb/s in kabelsko internetno povezavo. Glede na regijo pa so lahko te hitrosti še višje, če seveda ne želimo raznih zamikov v igri.
Sami naslovi (vseh ponudnikov) zajemajo večinoma fantazijske in akcijske igre, zelo malo pa je recimo dirkaških iger. To je verjetno spet povezano z zgodbo o latenci. Na splošno je ponudba iger bistveno manjša kot za lokalno poganjanje, razlog pa tiči predvsem v kvaliteti igre, ki jo vidi igralec. Ta je pač slabša kot na gaming PC računalnikih, vmes je veliko več povezav in stvari, ki gredo lahko med igranjem narobe. Še vedno pa najdemo kar nekaj svetovnih uspešnic v ponudbi, redno pa prihajajo tudi novi (ali stari v novi podobi) naslovi računalniških iger.
PONUDNIKI STORITEV
Kot smo že omenili lahko izbiramo med večimi ponudniki storitev. Po našem mnenju je trenutno najboljša (tudi ker je povsem dostopna v Sloveniji) pretočna igričarska storitev Nvidia GeForce Now. Osnovni paket stane 9,99 $, napredni pa 16,67 $ mesečno, ob vezavi najmanj 6 mesecev. V zameno za plačilo dobimo celotno paleto iger, ki nam jih ponuja Nvidia, v primeru višjega paketa pa še podporo s karticami Nvidia GeForce RTX 3080, ločljivost do 1440p ob frekvenci osveževanja do 120 Hz. Prav tako storitev deluje na praktično vseh mogočih napravah, od računalnikov, tablic pa do televizorjev. Slaba stran tako dobre ponudbe pa je, ironično, ravno zahtevana strojna oprema – če nimamo zaslona, ki omogoča takšne resolucije in hitrosti osveževanja smo za svoj paket dobili bolj malo.
Ob omembi naslednjega imena verjetno ne boste presenečeni – govorimo o tehnološkem velikanu Google. Tudi ta ima svojo pretočno igričarsko storitev, ki ji pravi Google Stadia. Osnova za storitev je bila programska koda vsem poznane storitve YouTube, Google pa je samega sebe označil za strokovnjaka na področju pretočnih storitev (res drži, da je njihov celotni ekosistem v oblaku). Ker Google Stadia z YouTube-om deli kar precej vrstic kode, YouTube pa je že preverjena zadeva, kakšnih večjih težav ni za pričakovati. Podobno kot GeForce Now je tudi Google Stadio mogoče kupiti za 9,99$ na mesec, enako pa dobimo njihovo paleto igričarskih naslovov. Podpira predvajanje v ločljivosti 4K in do 60 Hz, a za takšno resolucijo bomo potrebovali internetno hitrost višjo od 35 Mb/s. Prav tako te storitve v Sloveniji uradno ni, zato se bomo mogli na strežnike Stadie povezovati prek VPN-ja. Razen tega pa Google kot podjetje ni v igričarski industriji in ne razumejo koncepta razvoja računalniških iger. To dokazujejo dejstva o njihovih neuspelih poskusih razvoja lastnih iger ter propadlem projektu Stadia Games and Entertainment. Sedaj so ugotovili, da je boljše, da se držijo tega kar obvladajo in to je pretočnost sama. Storitev Google Stadia je zato danes usmerjena v razvoj tehnologije igranja v oblaku, medtem ko naslove za igranje priskrbijo Googlovi partnerji na tem področju.
Ko omenjamo Google pa skoraj ni mogoče, da ne bi omenili tudi enega od njihovih največjih tekmecev na vseh področjih – Microsofta. Tudi ta danes ponuja pretočno igranje in sicer pod imenom Microsoft xCloud. Na prvo žogo se zdi, da je storitev zgolj odgovor konkurenci “mi tudi to znamo” a vendar ni povsem tako. Ideja je nastala že leta 2016, ko je eden izmed glavnih razvijalcev Xbox napisal programsko kodo, ki je omogočila združljivost nove konzole Xbox One s starejšimi igrami za Xbox 360. Takrat je tudi padla ideja, da bi lahko igre na podoben način preprosto delili preko spleta namesto, da jih uporabniki poganjajo lokalno. Danes je MS xCloud kot produkt zelo podoben GeForce Now ali pa Google Stadiji. Za ceno 14,99$ na mesec dobimo nabor z več kot 100 naslovi raznih iger, med njimi je tudi nekaj zelo kvalitetnih (še vedno pa menimo, da Nvidia ponuja več). Storitev xCloud lahko poganjamo na praktično vseh napravah, a zgolj do ločljivosti 1080 p in 60 Hz – konkurenca ponuja več za manj denarja, razen tega pa storitve uradno ni na voljo v Sloveniji.
Nobena ponudba pa seveda ni popolna brez Amazona, vsaj tako verjamejo oni. Prav zato imajo lastno storitev pretočnega igranja Amazon Luna. Ta je zelo povezana z drugimi Amazonovimi storitvami in če ste naročnik Amazon Prime, lahko izbor iger igrate brezplačno v okviru naročnine Prime. Za 5,99$ na mesec pa dobite še dodaten dostop do več kot 100 naslovov najvišje kakovosti, med katerimi najdemo tudi igre Control, Resident Evil 7: Biohazard, Assassin’s Creed in Far Cry. Storitev lahko poganjamo na vseh mogočih napravah. Največja prednost Amazon Lune je zagotovo hitrost nalaganja iger, saj uporabljajo namenske visokozmogljive strežnike, kar se tudi pozna v praksi. Slaba stran pa je predvsem pokritost območij, kjer svojo storitev ponujajo – ta je trenutno na voljo zgolj v ZDA, razlog pa verjetno tiči prav v strežnikih, ki se trenutno nahajajo samo tam. Vseeno vemo, da Amazon načrtuje širitev na evropski trg in to hitreje kot konkurenca. Nizka cena, dobra ponudba, kakovostni naslovi in namenski strežniki pa je lahko zmagovalna kombinacija za Amazonovo prevlado na trgu pretočnih videoiger.
